EU za pošiljke majhne vrednosti v okviru e-trgovanja uporablja carino v višini 3 EUR na pošiljko

Ena največjih sprememb uvoza v okviru e-trgovanja majhne vrednosti od uvedbe sistema „vse na enem mestu“ za uvoz leta 2021 je odprava tarifne oprostitve za uvoz majhne vrednosti v EU s 1. julijem 2026.

Doslej je lahko blago, poslano iz tretjih držav, z realno vrednostjo 150 EUR ali manj vstopilo v EU brez plačila carinskih dajatev. To izvzetje, znano kot brezcarinsko izvzetje majhne vrednosti, izgine z začetkom veljavnosti Uredbe Sveta (EU) 2026/382, ki uvaja tudi začasno carino v višini 3 EUR na postavko, ki se uporablja od 1. julija 2026 do 1. julija 2028, tj. datuma, predvidenega za začetek delovanja EU vozlišča carinskih podatkov, določenega v carinski reformi EU. Od tega trenutka dalje bo za blago veljala običajna tarifa v skladu z njegovo tarifno uvrstitvijo, razen če bo podaljšana, če ta infrastruktura ne bo delovala v roku.

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2026/1200, objavljena 8. junija, prilagaja posebne mehanizme za carinsko predelavo, jamstva, deklaracije in nove obveznosti glede identifikacije proizvodov, tako da se lahko dajatev v višini 3 EUR uporablja operativno in skladno z obstoječimi nacionalnimi informacijskimi sistemi.

Komisija je objavila tudi poseben vodnik o uporabi te začasne carine v višini 3 EUR za uvoz majhnih vrednosti, referenčni dokument za razlago, kako se bo novi režim uporabljal v deklaracijah H1, H6 in H7, ter za pripravo carinskih in logističnih sistemov pred začetkom veljavnosti novih zahtev glede podatkov.

V obeh besedilih je pojasnjeno, da se carina v višini 3 EUR uporablja za vse pošiljke z realno vrednostjo 150 EUR ali manj, ki ustrezajo prodaji uvoženega blaga na daljavo (B2C), ne glede na uporabljeni režim DDV (sistem VEM za uvoz, posebni režim ali standardni uvozni DDV) in vrsto uporabljene deklaracije (H1, H6 ali H7). Ta dajatev se uporablja tudi za izdelke, ki so bili prej izključeni iz tarifne oprostitve, kot so alkohol, parfumi in tobak, in ni več pomembno, ali se blago pošlje neposredno prejemniku ali ne.

Kaj pomeni „postavka“

Pristojbina v višini 3 EUR se uporablja za vsako prijavljeno postavko, pri čemer „postavka“ pomeni vsako enoto izdelka, ki je prijavljena v ločeni vrstici. Natančneje, Komisija opredeljuje „postavko“ kot eno ali več vrst blaga v pošiljki, ki imajo enako tarifno uvrstitev, poimenovanje in po potrebi poreklo. Vendar se bo zaradi omejitev sedanjih informacijskih sistemov samodejno uporabljala tarifa v višini 3 EUR za posamezno prijavno vrstico, ne glede na število postavk, vključenih v navedeno vrstico, pod pogojem, da skupna realna vrednost pošiljke ne presega 150 EUR.

To razlikovanje ima neposredne gospodarske posledice glede na vrsto uporabljene deklaracije. V primeru pošiljke s tremi izdelki, ki imajo isto oznako KN (8 števk), vendar drugačno oznako TARIC (10 števk): v H6 ali H7 jih je bilo mogoče združiti v eno vrstico in obdavčiti le 3 EUR, v H1 pa bi ustvarili tri različne vrstice in skupno 9 EUR. Zahtevana stopnja tarifne uvrstitve se namreč razlikuje glede na vrsto deklaracije:

• V deklaraciji H6 se zahteva uvrstitev na 8 števk (kombinirana nomenklatura, KN). Postavke z različno oznako TARIC, vendar z isto oznako KN, se lahko prav tako združijo v eno vrstico z enotno tarifo v višini 3 EUR.
• V deklaraciji H7 je zahtevana raven 6 števk (harmonizirani sistem, HS). Postavke z drugačno oznako TARIC, vendar z isto oznako HS, se lahko združijo v eno vrstico, pri čemer se obdavči enotna tarifa v višini 3 EUR.
• V deklaraciji H1 se zahteva uvrstitev na 10 števk TARIC z ločitvijo po opisu in poreklu. Postavk z različno oznako TARIC ni mogoče združiti, tudi če imajo isto oznako HS.

V naslednji preglednici je povzeto, kako se dajatve razlikujejo glede na vrsto deklaracije:

V vodniku je poudarjeno, da združevanje blaga iz iste pošiljke, uvrščenega pod različne tarifne podštevilke, zaradi uporabe najvišje tarifne stopnje – kot je določena v členu 177 CZU in členu 228(1) Uredbe (EU) 2015/2447 (kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2026/1200) – ni dovoljeno, kadar se uporablja začasna dajatev v višini 3 EUR.

Prodaja na daljavo

Začasna tarifa v višini 3 EUR se uporablja za blago, prodano v transakcijah, ki se štejejo za prodajo uvoženega blaga na daljavo (B2C). Smernice Komisije natančno opredeljujejo, katere transakcije se štejejo za prodajo na daljavo, in določajo štiri kumulativne pogoje:

1. Blago mora dobaviti davčni zavezanec (vključno z digitalnimi platformami kot „domnevnimi dobavitelji“ v skladu s členom 14a direktive o DDV) prejemniku na carinskem območju Unije.
2. Dobavo je treba opraviti za končnega potrošnika ali davčnega zavezanca/pravno osebo, katere pridobitve znotraj Skupnosti niso predmet DDV:
   • Davčni zavezanec „nekupec v Skupnosti“: ima identifikacijsko številko za DDV, vendar ni dolžan prijaviti pridobitev znotraj Skupnosti: mala podjetja v okviru franšiznega režima, tista, ki opravljajo oproščene transakcije brez pravice do odbitka (klinike), davčni zavezanci v okviru posebnega režima (kmetje)
   • pravna oseba, ki ni zavezanec za DDV, kot so javni organi ali institucije.
3. Blago mora biti v času dobave v tretji državi ali na ozemlju. Pri transakcijah v okviru sistema VEM za uvoz obdavčljivi dogodek za DDV nastane v trenutku sprejetja plačila, ne glede na to, kdaj je bilo dejansko plačilo izvršeno.
4. Blago mora dobavitelj ali druga oseba za njegov račun (z njegovim posredovanjem, tudi če je posredno) odposlati ali odpeljati kupcu. Primeri, ko kupec sam prevzame blago ali sklene pogodbo o prevozu brez posredovanja prodajalca, so izrecno izključeni iz obsega prodaje na daljavo.

Omejitve izogibanja tarifam: Prodaja v carinskih skladiščih in umetno združevanje posameznih pošiljk

Prodaja blaga v carinskih skladiščih

V zvezi z carinskimi skladišči vodnik izrecno pojasnjuje, da blaga, ki se prodaja potrošnikom, medtem ko je skladiščeno v carinskem skladišču, ni mogoče šteti za prodajo na daljavo za namene prehodne tarife. Razlog za to je, da se v skladu s carinsko zakonodajo in Direktivo o DDV carinska skladišča ne morejo uporabljati za prodajo na drobno, blago, namenjeno končni potrošnji, pa ne more ostati pod to ureditvijo.

Zato mora dobavitelj, ki želi potrošnikom v EU dobaviti blago, shranjeno v carinskem skladišču, to blago najprej sprostiti v prosti promet.

Združevanje posameznih pošiljk (klavzula o preprečevanju zlorab)

Kar zadeva umetne skupine pošiljk, morajo carinski organi, kadar po preverjanju deklaracije ugotovijo, da dejansko združuje posamezno prodajo na daljavo, da bi zmanjšali število vrstic in s tem znesek tarife, te obravnavati kot take in dajatev uporabljati ločeno. Med glavnimi znaki, ki lahko opustijo to prakso, so:

• prisotnost posameznih oznak ali referenc z različnimi končnimi namembnimi kraji v isti pošiljki,
• pogostost takih izjav istega izvajalca,
• informacije o okoliščinah, v katerih operater običajno deluje (ali običajno prodaja na daljavo),
• neskladnosti med prijavljenim kupcem in dejansko naravo transakcije.

Nove informacije, ki jih je treba vključiti v uvozne deklaracije

Oznake F48, F49 in F53, ki se uporabljajo od 1. julija 2026

Od začetka veljavnosti začasne carine v višini 3 EUR je treba v podatkovnem elementu „12 03 000 000 Spremna listina“ na uvozni deklaraciji navesti ustrezno oznako za identifikacijo uporabljenega postopka DDV.

Spodnja preglednica prikazuje, kdaj se lahko uporabi vsak postopek:

*P&R: Prepovedi in omejitve

Identifikatorji izdelka (PID): obvezno od 1. novembra 2026

Druga sprememba z velikim operativnim učinkom je uvedba identifikatorjev izdelkov, znanih kot identifikatorji PID, ki jih je treba od 1. novembra 2026 prijaviti carinskim organom za uvozno prodajo na daljavo. Njegov cilj je izboljšati sledljivost izdelkov, ki se prodajajo v e-trgovanju, in olajšati carinski nadzor, zlasti v smislu varnosti, skladnosti z zakonodajo, prepovedi in omejitev.

Informacije o izdelku morajo v celoti in natančno potekati od prodajalca, trga ali platforme do carinskega deklaranta, splošni opis izdelka pa ne bo več zadostoval.

Gospodarski subjekti zagotovijo, da so identifikatorji pravilno zajeti, potrjeni, poslani in prijavljeni v podatkovnem elementu „Dokumenti o podpori“ v uvozni deklaraciji:

Carina v višini 3 EUR je ločen ukrep od takse za obravnavo, namenjene kritju stroškov carinske predelave, o kateri se trenutno razpravlja in bi lahko bila uvedena konec leta 2026 (rok je 1. november 2026).

Ta nova carinska pravila za e-trgovanje naj bi okrepila carinsko unijo EU in carinskim organom pomagala zaščititi ne le trgovino na drobno v EU, temveč tudi potrošnike EU pred vse večjo konkurenco spletnih platform v tujini.

Več informacij

• Uredba Sveta (EU) 2026/382 z dne 11. februarja 2026 o spremembi Uredbe (ES) št. 1186/2009 v zvezi z odpravo oprostitve carin na podlagi praga
• Izvedbena uredba Komisije (EU) 2026/1200 z dne 5. junija 2026 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) 2015/2447 glede pravil o izvajanju začasne carine v višini 3 EUR za prodajo na daljavo uvoženega blaga v pošiljki z realno vrednostjo, ki ne presega 150 EUR
• GD TAXUD – Novice: Smernice in pravno besedilo o začasni pavšalni pristojbini za uvoz majhnih vrednosti, ki se bo uporabljala do 1. julija 2028
• GD TAXUD – UVOZ IN IZVOZ POJMOV nizke vrednosti – Začasna carinska dajatev v višini 3 EUR „Smernice za države članice in trgovino“