Sistem sodišč za naložbe
Kaj je sistem sodišč za naložbe?
Namen sistemasodiščza naložbe (v nadaljnjem besedilu: sistem sodišč za naložbe) je odpraviti pomanjkljivosti reševanja sporov medvlagatelji in državoter ad hoc arbitražnih sodišč. Cilj sistema notranjih kontrol je zagotoviti najvišje standarde preglednosti, legitimnosti in nevtralnosti.
Spori med tujimi vlagatelji in državo, v kateri je bila naložba izvedena, tj. „državo gostiteljico“, bodo rešeni v nevtralnem forumu. Vendar tega ne bo mogoče doseči z ad hoc arbitražnim postopkom, v katerem pogodbenici, ki sta stranki v sporu, imenujeta arbitre, temveč prek institucionaliziranega razsodnika, kar bi privedlo do dvotirnega stalnega mehanizma s prvostopenjskim sodiščem in pritožbenim sodiščem. Stalno sodišče bodo sestavljali neodvisni, visoko usposobljeni sodniki, za katere veljajo stroga etična pravila.
Zaradi zagotavljanja nepristranskosti in neodvisnosti je sestava Sodišča za uslužbence skrbno uravnotežena: ena tretjina članov sodišča so državljani države članice EU, ena tretjina so državljani druge pogodbenice zadevnega sporazuma, preostala tretjina pa so državljani tretjih držav. Enak delež se bo ohranil tudi za enotni senat Sodišča, ki obravnava zadevo, kot ga imenuje predsednik sodišča.
Sistem sodišč za naložbe je prvi korak k ustanovitvi večstranskega sodišča za naložbe (MIC), ki ga bo ob začetku veljavnosti nadomestil MIC.
Kako deluje postopek v okviru sistema notranjih kontrol?
Postopek presoje v okviru sistema notranjih kontrol je razdeljen na tri glavne faze.
- faza posvetovanja
- fazo razsodišča in
- pritožbena faza.
Le če spora ni mogoče rešiti s posvetovanji, se spor premakne v fazo sodišča in le, če je vloženo pravno sredstvo, se spor premakne v fazo pritožbe.
Vsak sporazum o zaščiti naložb (IPA) ali širši sporazum, vključno z ICS, vključuje posebne časovne okvire za te faze.
V primeru domnevne kršitve bi bilo treba spor, kolikor je mogoče, rešiti sporazumno v fazi posvetovanja. Pogodbenica zahteva posvetovanja s pisnim zahtevkom, ki ga predloži drugi pogodbenici in v katerem opredeli sporni ukrep in zajete določbe, ki jih obravnava.
Če stranki spora ne rešita s posvetovanjem, se lahko pri razsodišču vloži zahtevek. Sodišče bo obravnavalo zadevo ter odločilo in odločilo o zadevi v skladu z veljavnim pravom.
Če odločba sodišča prve stopnje vsebuje napake, se je zoper njo mogoče pritožiti. Pritožbeno sodišče bo odločbo pregledalo in izdalo končno odločbo.
Več informacij je na voljo v vodniku po sistemu sodišč za naložbe
Posredovanje
Kaj je mediacija?
Mediacija je mehanizemalternativnega reševanja sporov. Temelji na soglasju strank v sporu, da s pomočjo tretje osebe, tj. mediatorja, najdeta sporazumno rešitev spora.
Stranke se lahko odločijo za mediacijo kadar koli, tudi po začetku postopka.
Glede na prostovoljno in sporazumno podlago mediacija privede do prožnega postopka, ki se prilagaja posebnim potrebam strank v posameznem primeru.
Stranke izvajajo nadzor nad mediacijo v zvezi z
- imenovanje mediatorja,
- obseg in izid mediacije.
Mediatorja namreč sporazumno imenujeta stranki v sporu, stranki v sporu pa določita vprašanja, ki jih je treba predložiti mediatorju. Zato bo sporazum o poravnavi zajemal izključno vprašanja, za katera so se stranke odločile, da jih bodo rešile z mediacijo.
Kakšne so prednosti mediacije?
Mediacija zagotavlja več prednosti. Strankam omogoča, da prihranijo čas in stroške zaradi svoje prožnosti, saj lahko preprečijo dolge in drage pravdne postopke. Poleg tega lahko mediacija bolje ohrani interese in odnose strank.
Kako se mediacija razlikuje od pravdnega postopka?
V nasprotju s sodnikom v sodnem postopku mediator strankam ne nalaga nobene odločitve, temveč strankam pomaga doseči rešitev, ki je zanje sprejemljiva za obe strani, in sicer z začetkom sestankov, razpravo o zadevnih vprašanjih in pomočjo strankam pri iskanju možnih rešitev. Poleg tega je postopek mediacije prilagojen posebnim potrebam strank, da se zagotovi nemotena in hitra rešitev spora.