Naložbe – stebri
Mednarodna naložbena politika EU temelji na treh ključnih stebrih
Spodbujanje naložb
Spodbujanje naložb je širok koncept, ki je v zadnjih letih pridobil vse večje priznanje v naložbenih krogih kot pomembno sredstvo za privabljanje naložb.
Spodbujevalni ukrepi so osredotočeni na to, da vlagatelji lažje vzpostavijo, upravljajo in širijo naložbe. Na splošno ti ukrepi obravnavajo izboljšanje preglednosti in predvidljivosti naložbenega okolja, poenostavitev in racionalizacijo naložbenih in upravnih postopkov/zahtev ter zagotavljanje pritožbenih in revizijskih postopkov.
Konkretno ti ukrepi vključujejo različne zahteve glede objave in informacij v zvezi z vstopom in delovanjem naložb, vzpostavitvijo kontaktnih in informacijskih točk, zahtevami glede dokumentacije in obravnave nepopolnih vlog ter mehanizmi „vse na enem mestu“, če jih navedemo. Raziskave med vlagatelji so ta področja izpostavile kot ključne dejavnike pri njihovi odločitvi o vlaganju.
Liberalizacija naložb
Cilj liberalizacije naložb je zagotoviti enake konkurenčne pogoje za tuje vlagatelje na trgih tretjih držav.
Liberalizacija zajema načela (npr. dostop do trga, nacionalna obravnava in obravnava po načelu države z največjimi ugodnostmi) in zaveze, ki omogočajo odprtje trgov tretjih držav za vlagatelje iz EU. Namen takih pravil je omogočiti ali olajšati ustanavljanje podjetij (hčerinskih družb, podružnic, predstavništev) na področju storitev in nestoritev (npr. proizvodnja, kmetijstvo, pridobivanje, proizvodnja energije).
Pravila o dostopu do trga lahko na primer vključujejo odpravo omejitev števila izvajalcev ali vrednosti transakcij (npr. kvote, monopoli in preverjanje gospodarskih potreb), zmanjšanje ali odpravo zahtev glede tujega lastništva ali zahtev glede skupnih podjetij.
Zaščito naložb,
Standardi za zaščito naložb zagotavljajo jamstva vlagateljem in njihovim naložbam ter pravico vlad gostiteljic, da urejajo legitimne cilje javne politike.
Zaveze v sporazumih o zaščiti naložb vključujejo načela, kot so nediskriminacija, poštena in pravična obravnava vlagateljev ali nadomestilo v primeru razlastitve v zvezi s sredstvi vlagateljev v tretjih državah.
Sporazumi o zaščiti naložb lahko pomagajo zmanjšati zaznana tveganja naložb v nekaterih državah. Od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe leta 2009 ima EU izključno pristojnost za zaščito naložb neposrednih tujih naložb. EU je v svojih najnovejših sporazumih uvedla jasnejša pravila o pravici do zakonskega urejanja za cilje javne politike in tudi znatno spremenila mehanizem reševanja sporov (sistem sodišč zanaložbe, vodnik po sistemusodišč za naložbe).
Sporazumi o zaščiti naložb so tradicionalno vključevali mehanizme za reševanje sporov med vlagatelji in državo, ki vlagateljem omogočajo neposreden dostop do arbitraže proti državam.