Naložbe – stebri
Mednarodna naložbena politika EU temelji na treh stebrih
Spodbujanje naložb
Spodbujanje naložb je širok pojem, ki je v zadnjih letih pridobil večjo prepoznavnost v investicijskih krogih kot pomembno sredstvo za privabljanje naložb.
Ukrepi za spodbujanje naložb se osredotočajo na to, da vlagatelji lažje vzpostavijo, upravljajo in širijo svoje naložbe. Na splošno se ti ukrepi nanašajo na izboljšanje preglednosti in predvidljivosti naložbenega okolja, poenostavitev in racionalizacijo naložb in upravnih postopkov/zahtev ter zagotovitev pritožbenih in revizijskih postopkov.
Konkretno ti ukrepi vključujejo različne zahteve glede objave in obveščanja glede vstopa in delovanja naložb, vzpostavitev kontaktnih in informacijskih točk, zahteve glede dokumentacije in obravnave nepopolnih vlog, mehanizme tipa „vse na enem mestu“, ki jih je treba omeniti. Raziskave vlagateljev so opozorile na ta področja kot na kritične dejavnike pri njihovi odločitvi za naložbe.
Liberalizacija naložb
Namen liberalizacije naložb je zagotoviti enake konkurenčne pogoje za tuje vlagatelje na trgih tretjih držav.
Liberalizacija zajema načela (npr. dostop do trga, nacionalna obravnava in obravnava po načelu največjih ugodnosti) in zaveze, ki omogočajo odpiranje trgov tretjih držav za vlagatelje iz EU. Namen takih pravil je omogočiti ali olajšati ustanavljanje podjetij (hčerinskih družb, podružnic, predstavništev) v storitvah in storitvah, ki niso povezane s storitvami (npr. proizvodnja, kmetijstvo, pridobivanje, proizvodnja energije).
Pravila o dostopu do trga lahko na primer vključujejo odpravo omejitev glede števila izvajalcev ali vrednosti transakcij (npr. kvot, monopolov in preskusov gospodarskih potreb), zmanjšanja ali odprave zahtev glede tujega lastništva ali skupnih zahtev glede skupnega vlaganja.
Zaščita naložb
Standardi za zaščito naložb zagotavljajo jamstva vlagateljem in njihove naložbe, pa tudi pravico vlad držav gostiteljic, da urejajo legitimne cilje javne politike.
Zaveze v sporazumih o zaščiti naložb vključujejo načela, kot so nediskriminacija, poštena in pravična obravnava za vlagatelje ali nadomestilo v primeru razlastitve v zvezi s sredstvi vlagateljev v tretjih državah.
Sporazumi o zaščiti naložb lahko pomagajo zmanjšati zaznana tveganja naložb v nekaterih državah. Od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe leta 2009 ima EU izključno pristojnost za zaščito naložb v neposredne tuje naložbe. EU je v svojih zadnjih sporazumih uvedla jasnejša pravila o pravici do zakonodajnega urejanja za cilje javne politike in znatno spremenila tudi mehanizem za reševanje sporov (sistem sodišča za naložbe).
Sporazumi o zaščiti naložb so običajno vključevali mehanizme za reševanje sporov med vlagatelji in državo, ki vlagateljem omogočajo neposreden dostop do arbitraže proti državam.